Reduce + Reuse + Recycle

Lani sem za gojenje paradižnika kupila tole zaščitno hišico in na prostem je bila vsega skupaj tri ali štiri mesece. Neuporabljeno sem že konec septembra pospravila v klet na suho mesto. 

Letos sem paviljon ponovno razstavila in pod streho spravila šest sadik paradižnika. Sredi julija sem na listih paradižnika opazila svetleče luske, ki niso bile nič drugega kot razpadajoča plastika. 

Že res, da je bilo na deklaraciji poudarjeno, da je šotorček bio razgradljiv, vseeno pa se mi zdi tako hitra razgradnja le prevelik strošek, če moram šotorček vsako leto nadomestiti z novim in ga primerjam z otroško plenico, ki za razpad menda potrebuje 500 let. Seveda, mame nimajo namena uporabljati ene in iste plenice, zato je proizvajalcem čisto vseeno, kdaj se bo zlila z okoljem. 

Preostanek plastičnega omota sem odpeljala na ekološki otok. Kako zveneče je to slišati. Kot bi bila na poti v raj in ne na ograjeno cono, kjer si lahko v vsakem od velikih zabojnikov ogledujemo ostanke naše potrošniške nečimrnosti. 

Iz kovinskih delov sem sestavila uporabno ogrodje, na katerega sem s spenjačem za papir pripela zimsko agro kopreno. Noge na sprednji strani se uporabijo po potrebi. 

Kakšna bo dejanska uporabna vrednost  nove pridobitve bom vedela šele spomladi. Pod improvizirano toplo gredo sem drugo poleg druge posadila čebulice majskega srebrnjaka, ki naj bi nas spomladi razveselil s prvim pridelkom mlade čebule, na drugo stran pa mi je uspelo potakniti še ozimni česen. 

Nisem kupila nove hiše za paradižnik, staro sem uporabila na nov način, plastiko sem odvrgla v zabojnik za ponovno predelavo. Ni bilo težko. 

Prej in potem

Letošnjo pomlad sem resno zastavila projekt vrtičkanja in se za rojstni dan nagradila z električnim kultivatorjem. Lansko leto smo zaradi poškodbe v družini vrtnarjenje dali nekoliko na stran in moje gredice je preplezala plazeča pirnica, zelo dominantna gospa med pleveli.  Z električno zverino sem v hipu obračunala z njo. Ker je že jeseni odvrgla nešteto semen, sem imela nekaj mesecev precej dela, saj sem se trudila večino novih plevelov sproti izpuliti s koreninami vred. En del sem poskusila zastirati, vendar je pirnica preveč trdovratna, razraste se v trenutku, tvori pa močne in komaj obvladljive korenine.

Novo orodje je imelo večje posledice od prvotnih. Kadarkoli mi je na gredi zmanjkalo prostora, sem vžgala robota in zaorala direktno v zelenico. Trava je s koreninami vred letela naokrog, trda zemlja se je počasi vdala jeklenim zobem, na vrh sem stresla še pol samokolnice zemlje s komposta in vtaknila semena nizkega fižola. 

Postopek sem do včerajšnjega dne še nekajkrat ponovila, izpopolnila sem ga le toliko, da sem zadnji mesec po plasteh dodajala še travni odkos, navadno glineno zemljo in kupljeno nizkocenovno mešanico. Med plasti sem včeraj potresla še nekaj pesti pelet iz konjskega gnoja. Domačega hlevskega gnoja nimam, komposta pridelam premalo, zemljo imamo zelo trdo in glineno, zato si moram pomagati na svoj način. Razen biogrene ne uporabljam nobenih dodatkov, škropiv, praškov…

 
Včeraj proti večeru sem zaključila širjenje. Če mi bo nebo poslalo še kakšen sončen dan, bom na del vrta, ki je rezerviran za jagodičevje presadila še maline in pripravila mrežaste valje za viseče jagode. Načrt nosim še v glavi, sadik jagod še nimam, jasno pa vidim jagodovo marmelado.

Sicer pa se je tudi k nam priplazila jesen. Breze so odvrgle listje in rjavo postlale moje vrtne poti. Dogajanje v bajerju se počasi umirja. 

Zadnji kačji pastirji so tudi danes še oblegali kristalno čisto vodo. Ste vedeli, da se voda v takem bajerju sama očisti, ko pride do popolnega ravnotežja med floro in favno v njem? Jaz sem izvedela par mesecev nazaj, ko se je to zgodilo pri meni. 

Toliko čudovitih malih živali je v njem, opazila sem celo pupka, spomladi smo poslušali žabje regljanje, sem in tja se pokaže belouška. Temno zelena vodna alga se je pojavila kar iz nič, seme sibirske perunike se je osulo in naredilo majhne mladičke čisto ob robu, rogoza je pognala dolgo in debelo korenino ter se temeljito pričvrstila na dno. 

 

Lepo mi je pri srcu. Diham s svojim vrtom in vrt mi to vrača.