Reduce + Reuse + Recycle

Lani sem za gojenje paradižnika kupila tole zaščitno hišico in na prostem je bila vsega skupaj tri ali štiri mesece. Neuporabljeno sem že konec septembra pospravila v klet na suho mesto. 

Letos sem paviljon ponovno razstavila in pod streho spravila šest sadik paradižnika. Sredi julija sem na listih paradižnika opazila svetleče luske, ki niso bile nič drugega kot razpadajoča plastika. 

Že res, da je bilo na deklaraciji poudarjeno, da je šotorček bio razgradljiv, vseeno pa se mi zdi tako hitra razgradnja le prevelik strošek, če moram šotorček vsako leto nadomestiti z novim in ga primerjam z otroško plenico, ki za razpad menda potrebuje 500 let. Seveda, mame nimajo namena uporabljati ene in iste plenice, zato je proizvajalcem čisto vseeno, kdaj se bo zlila z okoljem. 

Preostanek plastičnega omota sem odpeljala na ekološki otok. Kako zveneče je to slišati. Kot bi bila na poti v raj in ne na ograjeno cono, kjer si lahko v vsakem od velikih zabojnikov ogledujemo ostanke naše potrošniške nečimrnosti. 

Iz kovinskih delov sem sestavila uporabno ogrodje, na katerega sem s spenjačem za papir pripela zimsko agro kopreno. Noge na sprednji strani se uporabijo po potrebi. 

Kakšna bo dejanska uporabna vrednost  nove pridobitve bom vedela šele spomladi. Pod improvizirano toplo gredo sem drugo poleg druge posadila čebulice majskega srebrnjaka, ki naj bi nas spomladi razveselil s prvim pridelkom mlade čebule, na drugo stran pa mi je uspelo potakniti še ozimni česen. 

Nisem kupila nove hiše za paradižnik, staro sem uporabila na nov način, plastiko sem odvrgla v zabojnik za ponovno predelavo. Ni bilo težko.